Aktualno

Možnosti upnika za uveljavljanje terjatve napram dolžnikovim dedičem

Tekom samega izvršilnega postopka zoper dolžnika se nemalokrat zgodi, da dolžnik umre, zato je izrednega pomena, da pravo omogoča različne načine, kako lahko upnik uveljavlja svojo terjatev, ki jo je imel do pokojnega dolžnika – zapustnika, tudi napram njegovim dedičem. Preden pa lahko upnik sploh upravičeno zahteva poplačilo terjatve od dedičev pokojnega dolžnika, je najprej treba izpeljati zapuščinski postopek po pokojnem dolžniku. Zapuščinski postopek je sodni postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti takoj, ko sodišče prejme informacijo, da je nekdo umrl in v katerem sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje je predmet dedovanja in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Dediči v trenutku zapustnikove smrti vstopijo v vsa pravna razmerja zapustnika vsled česar postanejo nosilci pravic in obveznosti iz vseh pravnih razmerji zapustnika pred smrtjo prav tako pa na njih v trenutku zapustnikove smrti preide tudi zapuščina. Stvarno pristojno sodišče pridobi podatke o smrti zapustnika preko matičarja, ki sodišču posreduje smrtovnico. Matičar mora smrtovnico posredovati sodišču v  30 dneh od dneva vpisa smrti zapustnika v matično knjigo umrlih. Smrtovnica se sestavi tudi v primeru, ko pokojni ne zapusti nobenega premoženja.

V kolikor je bil pokojni pred smrtjo v kakšnem upniško dolžniškem razmerju ali celo v izvršilnem postopku, je za upnika torej izrednega pomena, da tudi v primeru smrti dolžnika zavaruje svoje interese in nekako pride do poplačila svoje terjatve. Predmeten članek bo obravnaval zgolj možnosti upnika v primeru smrti dolžnika tekom izvršilnega postopka. Uvodoma je treba pojasniti, da je upnik  lahko stranka zapuščinskega postopka le v primeru, da zahteva ločitev zapuščine od premoženja dediča, kar lahko stori v treh mesecih od uvedbe dedovanja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, pa lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja.[1] Vsled navedenega je toliko bolj pomembno, da v nasprotnem primeru, ko upnik ne zahteva ločitev zapuščine od premoženja dediča in posledično ne more biti stranka zapuščinskega postopka, pravo omogoča upniku druge možnosti, da uveljavlja svojo terjatev, ki jo je imel do zapustnika, napram njegovim dedičem, saj sam sklep o dedovanju mnogokrat posega v njegove pravne interese. Dediči pa v primeru, da upnik ne zahteva ločitev zapuščine od premoženja dediča, odgovarjajo za zapustnikove dolgove tako s podedovanim kakor tudi s svojim premoženjem, vendar le do višine podedovanega premoženja.

V primeru smrti dolžnika tekom izvršilnega postopka, izvršilno sodišče, ki je vodilo izvršilni postopek, s sklepom prekine postopek z dnem dolžnikove smrti, saj pokojni dolžnik ne more biti več stranka v postopku. Z dolžnikovo smrtjo pride do univerzalnega pravnega nasledstva, ki ima za posledico tudi vstop dedičev v procesni položaj, kakršnega je imel ob smrti zapustnik.  V skladu s 132. členom Zakona o dedovanju torej stopijo dediči v trenutku smrti njihovega pravnega prednika že po samem zakonu v vse materialne in procesne pravice ter obveznosti svojega pravnega prednika (torej tudi v procesni položaj), pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.[2] Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja[3] in vstopa v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi procesna.[4] Po določbi 4. odstavka 24. člena ZIZ, se tako v primeru spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba lahko nadaljuje tudi zoper novega dolžnika, če je z javno, po zakonu overjeno listino ali pravnomočno odločbo dokazano, da je obveznost prešla nanj.

Običajno izvršilno sodišče, ki je vodilo izvršilni postopek zoper pokojnega dolžnika, ob sklepu o prekinitvi izvršilnega postopka zaradi smrti dolžnika, upniku posreduje tudi poziv, s katerim mu določi rok, v katerem lahko upnik predlaga nadaljevanje izvršbe zoper zapustnikove dediče. V kolikor upnik ob prejemu poziva še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ima možnost, da na stvarno pristojno zapuščinsko sodišče posreduje zaprosilo za posredovanje informacij, v katerem stanju je zapuščinski postopek in kdo so dediči po pokojnem dolžniku. Upnik mora za pridobitev podatkov s strani zapuščinskega sodišča izkazati pravni interes, kar v primeru, da je izvršilni postopek prekinjen zaradi smrti dolžnika, lahko stori s pravnomočnim sklepo o izvršbi zoper pokojnega dolžnika. V primeru, da po posredovanem upnikovem zaprosilu za posredovanje podatkov o zapuščinskem postopku, zapuščinski postopek še ni zaključen in sklep o dedovanju še ni izdan, upnik pa za pridobitev podakov izkaže pravni interes, sodišče upniku posreduje opravilno številko zapuščinskega postopka, na podlagi katere lahko upnik prijavi svojo terjatev v zapuščinsko maso. Prijava terjatve v zapuščinsko maso ni pogoj za upnikovo uveljavljanje svoje terjatve napram dedičem po zaključku zapuščinskega postopka, temveč sodišču in dedičem služi le kot pomoč pri določanju okvirnega obsega pasivne zapuščine, torej zapustnikovih dolgov in posledično celotne vrednosti čiste zapuščine, ter odmero sodne takse, ki jo dediči plačajo glede na vrednost podedovanega premoženja.

Ko upnik prejme pravnomočen sklep o dedovanju iz katerega izhaja, da se je zapuščinska obravnava opravila in da obstaja premoženje, ki je predmet dedovanja, dediči pa se dedovanju niso odpovedali, lahko upnik pozove dediče na poplačilo terjatve po zapustniku ali pa skladno s pozivom nadaljuje prekinjen izvršilni postopek zoper pravne naslednike po pokojnem dolžniku, pri čemer mu ni treba poravnati nikakršne sodne takse, izvršilno sodišče pa izda sklep o nadaljevanju izvršbe. Sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dediča je le procesno tehnični sklep, v katerem se ne odloča o vsebinskem nadaljevanju izvršilnega postopka z novim dolžnikom, temveč ta za njegovo izdajo zgolj formalnopravno postane stranka izvršilnega postopka. Za izdajo sklepa o nadaljevanju postopka zadošča, da je oseba, proti kateri je v takem primeru dovoljeno nadaljevanje izvršilnega postopka, dedič prvotnega dolžnika. O vprašanju višine podedovanega premoženja se ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka, zato tudi navedba višine podedovanega premoženja oziroma, da se izvršilni postopek nadaljuje do višine podedovanega premoženja v izreku takšnega procesnega sklepa ni potrebna.[5]

Na tem mestu ni odveč dodati, da v kolikor iz sklepa o dedovanju izhaja, da ni čiste vrednosti zapuščine oziroma je ta negativna, to še ne pomeni, da ni premoženja s katerim bi dediči odgovarjali za zapustnikove dolgove, saj čista vrednost zapuščine predstavlja skupno vrednost celotnega podedovanega pasivnega in aktivnega premoženja zapustnika, ki jo sodišče in dediči zgolj pavšalno ocenijo in določijo za potrebe odmere sodne takse. Točno vrednost vsega podedovanega premoženja lahko sicer tako dediči kot upniki zahtevajo bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku[6] bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove vendar pa je dokazno breme na dedičih, da v primeru upnikovega uveljavljanja terjatve napram dedičem pokojnega dolžnika, dokažejo in izkažejo točno vrednost podedovanega aktivnega in pasivnega premoženja, saj tudi v primeru, da višina dolgov presega vrednost aktivnega premoženja,  so dediči podedovano aktivno premoženje dolžni izčrpati za poplačilo prevzetih dolgov po zapustniku.

Treba je poudariti, da v kolikor upnik zamudi rok za predlaganje nadaljevanja izvršbe zoper dediče, ki mu ga je s pozivom določilo sodišče oziroma nadaljevanja enostavno ne predlaga, ne izgubi pravice terjati dedičev za zapustnikove dolgove, temveč lahko na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočen sklep o izvršbi zoper pokojnega dolžnika) in pravnomočnega sklepa o dedovanju s katerim izkaže prehod terjatve na novega dolžnika, vloži ponoven predlog za izvršbo zoper dediče. V tem primeru je upnik zavezan poravnati tudi sodno takso za vložitev predloga za izvršbo.

Pomembno je poudariti tudi, da je upnik upravičen terjati dediča tudi, če se je ta odpovedal dediščini v korist drugega. Pravno govorimo o odstopu dednega deleža v korist drugega dediča. Dedič, ki se je odpovedal dediščini v korist drugega, je torej dediščino sprejel in istočasno z njo po svoji volji razpolagal naprej, kar pa ga ne razbremeni odgovornosti za zapustnikove dolgove. Pravni red tako prvenstveno varuje zapustnikovega upnika, ki zaradi odstopa deleža drugemu dediču ne sme zaiti v slabši pravni položaj. Prav tako na upnikovo pravico zahtevati poplačilo terjatev do višine podedovanega premoženja od dedičev pokojnega dolžnika ne vplivajo morebitni sklenjeni dedni dogovori, s katerimi se dediči med sabo dogovorijo, v kakšnem obsegu bo kateri  dedič nosilec pravic in obveznosti, ki izhajajo iz podedovanega premoženja, saj upnik ne sodeluje v takšnem dogovoru, zato njegova vsebina ne more vplivati na upnikove pravice do uveljavljanja terjatve, ki jo je imel zoper pokojnega dolžnika, zoper zapustnikove dediče. Prav tako na položaj upnika ne vplivajo morebitni dedni dogovori, ki so sklenjeni med dediči in tretjo osebo. Obstoj dednega dogovora sklenjenega med obema dedičema in tretjo osebo, ki ni dedič, na upnikove pravice napram dedičema iz naslova njune odgovornosti za zapustničine dolgove tako nima nobenega vpliva. Pravice zapustnikovih upnikov, utemeljene na solidarni odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove, dediči z dednim dogovorom torej ne morejo izničiti (derogirati), saj upnik nima nobenega vpliva na samo vsebino dednega dogovora vsled česar se njegov zakonsko varovani položaj ne more poslabšati.[7] Dedni dogovor je po sami naravi sicer pogodba obligacijskega prava, ki vzpostavlja obligacijsko razmerje le med dediči ali dediči in tretjimi osebami, ki tak sporazum sklenejo. V sodni praksi pa je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo.

Zakon o dedovanju v 3. odstavku 142. člena določa, da v primeru več dedičev, ti nerazdelno odgovarjajo za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Odgovornost dediča je torej solidarna. Poenostavljeno povedano, v primeru, da je dedičev več in vsak v skladu s svojim dednim deležem podeduje več, kot pa znaša celotna obveznost pokojnega dolžnika napram upniku, lahko upnik zahteva od vsakega dediča poplačilo obveznosti v celoti. V kolikor en dedič poravna obveznost v celoti, pa ima napram drugim dedičem regresni zahtevek za povrnitev sorazmernega dela, ki pade na vsakega dediča, kar pa dediči urejajo v svojih notranjih mesebojnih razmerjih, ki se upnika ne tičejo.

V kolikor pa se v zapuščinskem postopku ugotovi, da sploh ni dedičev, gre za zapuščino brez dedičev, vsled česar sodišče izda oklic neznanim upnikom. Na podlagi 142. b člena Zakona o dedovanju lahko upnik zahteva, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev, če v šestih mesecih po prejemu obvestila o zapuščini brez dedičev oziroma v šestih mesecih od dneva objave oklica,  prijavi to zahtevo v zapuščinskem postopku in vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dedičev. Prijavi zahteve za prenos zapuščine v stečajno maso zapuščine brez dedičev mora upnik priložiti potrdilo o vložitvi predloga za začetek stečaja zapuščine brez dedičev. V kolikor nobeden izmed upnikov v roku ne poda predloga za začetek stečaja zapuščine, zapuščina na podlagi 142. a člena Zakona o dedovanju postane last Republike Slovenije, ki pa ne odgovarja za zapustnikove dolgove.

 

Emanuel Gole, mag. prav.

 

[1] Glej 143. člen Zakona o dedovanju.

[2] Glej 132. člen Zakona o dedovanju.

[3] Glej 1. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju.

[4] Glej 1. odstavek 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

[5] Tako tudi že Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Ip 599/2019 in zadevi II Ip 3068/2017.

[6]  Glej 184. člen Zakona o dedovanju.

[7] Podobno VSL sodba II Cp 3132/2014.

 

 

 

 

 

 

 

Preberite še …

Menu